Poletno sadje

O sadnih kašicah, kako jih pripraviti in kdaj z njimi začeti smo že pisali. Zapisali smo, da žitno-sadne kašice v dojenčkovo prehrano začnemo uvajati šele potem, ko smo že uvedli zelenjavno, meso in žita. Tretji obrok, s katerim bomo nadomestili dopoldansko ali popoldansko dojenje v obliki sadno-žitne kašice ali sadno-mlečne kašice, bo idealen premostitveni obrok pred kosilom oziroma večerjo.

Nove smernice tudi pri uvajanju sadja ne omejujejo več. Včasih smo rekli, da jagodičevja dojenčkom ne ponujajmo, saj veljajo za živilo, ki pogosto povzroča alergijo. Enako naj bi veljalo za kivi. Danes so strokovnjaki na podlagi številnih študij ugotovili, da žal ne moremo preprečiti razvoja alergije, če potencialno nevarnih živil ne uvajamo. Zato velja le pravilo, da najprej ponudimo prekuhano sadje, nato čez nekaj dni enako vrsto sadja še surovo.

Če imate doma dojenčka ali malčke, ki radi jedo sadje, ga takrat, ko ga je v izobilju, na primer poleti, čim več pospravite v zamrzovalnik ali v domačo marmelado, ki jo pripravite z želiranim sladkorjem. Vem, sedaj boste rekli, da je marmelada koncentrat sladkorja! Imate prav, zato pa je pomembno, kako marmelado uporabljamo. Žlička odlične marelične marmelade, ki ste jo z želiranim sladkorjem in paličnim mešalnikom kuhali le 10 minut, bo, pomešana z lončkom navadnega jogurta ali skute, naredila čudež in nesramno dober obrok. Marmelada je odlična tudi v mlečni ovseni kašici.

V nadaljevanju še nekaj besed o poletnem sadju, predvsem o tem, kaj vsebuje.

Marelice

Marelice imajo žametno oranžnorožnato lupino in kašasto dišeče meso z malo soka. Domovina marelic je Kitajska. V Evropo jih je prinesel Aleksander Veliki. 

Marelice obiramo, ko so primerno zrele saj prehitro obrane ne bodo dozorele. Če marelice kupujemo, vedno izberimo napete oranžnorožnate plodove, zelene pustimo, ker bo okus neizrazit. Hranimo jih lahko nekaj dni pri sobni temperaturi ali največ teden dni v plastični vrečki v hladilniku.

Marelice vsebujejo izredno veliko betakarotena (antioksidant), rudninskih snovi in vitamina A. Energijska vrednost marelic je majhna, saj sadež (65 g) vsebuje le 20 kcal/84 kJ.

Marelice vsaj tako pogosto kot smokve in slive tudi sušimo. Sušene so bogat vir železa, vendar jih pogosto žveplajo, da ohranijo oranžno barvo, kot jo imajo sveže marelice. Če boste posegali po suhih marelicah, so boljše tiste, ki so rjave barve, ker so sušene brez predhodnega žveplanja! Vendar pozor, polovica suhe marelice ima enako energijsko vrednost kot ena sveža! Marelice so naravnost idealne za pripravo izvrstne domače marmelade ali džema, ki bo prišla še kako prav za popestritev dojenčkove ali malčkove malice pozimi. Lahko jih tudi zamrznemo, najbolje izkoščičene polovice in jih pozimi uporabimo za kompot ali pripravo sadne kašice.

Breskve in nektarine

Breskve in nektarine so sorodna vrsta, le da imajo breskve kosmato lupino, nektarine pa gladko. Domovina breskev je Kitajska, za nektarino pa velja Perzija, zato jo nekateri imenujejo tudi perzijska sliva. Besedo sliva uporabljajo zaradi gladke lupine, ki jo ima nektarina.

Breskve so okusne, njihova energijska vrednost je majhna: 60 kcal/250 kJ v 100 g. Malčki z eno breskvijo pokrijejo celodnevne potrebe po vitaminu C, breskev pa ima tudi nekaj vitamina A in B. Vsebuje prehranske vlaknine in je odlična pri preprečevanju zaprtja. Nektarina ima nekoliko manjšo energijsko vrednost (45 kcal/188 kJ v 100 g), je dober vir kalija in fosforja ter vitamina A in C.

Tako breskve kot nektarine so najboljše sveže, lahko jih nekaj dni hranimo tudi v hladilniku, dobro se obdržijo narezane na krhlje v zamrzovalniku. Pozimi iz njih lahko pripravimo osvežilen kompot, žal pa med zamrzovanjem izgubijo dobršen del vitaminov.

Maline


Maline spadajo v botanično skupino, za katero je značilno trnasto grmovje. Dobro uspevajo v hladnem, vlažnem podnebju Evrope, Azije in celo Aljaske. Nekatere sorte malin, ki dobro uspevajo v suhih in toplejših razmerah, gojijo tudi v Severni Ameriki.

Maline, kot je za to skupino robidnic značilno, so dober vir vitamina C, kalija, niacina in riboflavina ter vlaknin. Imajo majhno hranilno vrednost, le 25 kcal (105 kJ)/100 g.

Hranilna vrednost malin se žal po obiranju hitro zmanjšuje, zato jih po obiranju čim hitreje pojemo, v hladilniku jih ne hranimo dlje kot dva dneva. Raje jih zamrznimo, saj jagode po odtajanju ostanejo takšne, kot so bile pred zamrzovanjem. Maline operemo le, če je to nujno potrebno, saj so le redko umazane (pri majhnih otrocih jih le operite, še posebej, če jih niste nabirali sami). Dobro jih lahko kombiniramo z drugim sadjem, npr. hruško ali melono. Rahlo podušene maline bodo s svojo aromo in okusom obogatile lonček jogurta ali žitno kašico. Ker maline kot drugo jagodičevje vsebujejo veliko pektina, se dobro obdržijo tudi v marmeladi ali želeju.

Melone

Sladke melone ali dinje, kot jih tudi imenujemo, spadajo v veliko družino bučevk, kamor sodijo tudi kumare, buče in bučke (cukete). Domovini dinje sta Afrika in Azija, na Kitajskem jih poznajo že tri tisočletja. V Evropo, natančneje v Španijo, so jih prinesli iz Afrike, od koder so se širile v Italijo in Francijo. Krištof Kolumb pa jih je s seboj odnesel celo v Ameriko.

Melona vsebuje zelo veliko vode in ima majhno energijsko vrednost, 30 kcal/125 kJ v 100 g. Bolj ko je meso aromatične oranžne barve, več koristnega karotena (antioksidant) vsebuje.

Melone delimo na poletne sorte, ki imajo rjavo razpredeno lupino, in zimske sorte, ki se ponašajo z gladko, svetlorumeno lupino in bledim, sočnim mesom. Najbolj poznana sorta poletnih dinj je kantalupe (ime po italijanskem mestu Cantalupo), ki ima lupino v obliki rjave mreže. Dobro zrela je tista, ki se ob peclju na pritisk palca rahlo vda, vendar ne preveč, saj je to znak, da je že pričela gniti.

Lubenice

Veliko večja kot melona ali dinja je lubenica, ki je lahko okrogla ali ovalna. Največje tehtajo tudi 15 kg. Lubenica ima trdno temno zeleno lupino s svetlejše zelenim vzorcem, nekatere vrste so brez svetlejšega vzorca. Aroma mesa lubenice je mnogo bolj neizrazita kot pri meloni, kljub temu pa je dobro ohlajena prava osvežitev v vročih poletnih dneh.

Za domovino lubenic velja Indija, vendar je prav mogoče, da je doma v tropski Afriki. V Evropo je prišla šele v 13. stoletju in v Italiji velja za simbol mučeništva svetega Lovrenca, zavetnika kuharjev. Zato je na dan sv. Lovrenca 10. avgusta v Firencah vsako leto festival lubenic.

Klasična progasta lubenica je sorte tiger in ima ognjeno rdeče meso, ki je izmed vseh vrst lubenic najbolj aromatično. Poznamo tudi vrsto zlata lubenica, ki ima živo rumeno meso in nežen okus. V zadnjih letih pa se tudi pri nas pojavlja sorta sugar baby, manjše lubenice, ki ne tehtajo več kot 2–3 kg, ki imajo temno zeleno lupino brez prog in sladko rdeče meso. Enako kot melona ima tudi lubenica nizko energijsko vrednost, 30 kcal/125 kJ v 100 g.

Ko jo ponudimo majhnim otrokom, pazimo, da jo očistimo koščic, da ne bi kakšna zašla po pomoti v sapnik.

Grozdje

Grozdje je eno najstarejših vrst sadja, saj je raslo že v kameni dobi na Kavkazu. Človek je zelo zgodaj odkril, da iz njega lahko dobi okusen sok, ki je po končani fermentaciji še okusnejši (vino). Grozdne jagode rastejo na trti v visečih grozdih, ki so zelene, bledo rumene, modrikaste, vijolične ali rdeče barve z voskastim poprhom. 

Grozdje je ena najbolj hranljivih vrst sadja, saj vsebuje veliko naravnega sladkorja, kalij, železo, vlaknine in ima še enkrat večjo energijsko vrednost (80 kcal/335 kJ v 100 g) kot jabolko ali hruška.

Glede na sorto grozdje delimo na bele sorte in črne sorte. Glede na namen uporabe strogo ločimo namizne sorte od vinskih sort. Pri namiznih sortah poznamo takšne s peškami in tiste brez njih. Najboljša sorta namiznega grozdja je muškatno grozdje, ki je brez pešk, velikih jagod čudovitega vonja in okusa. Prepoznamo ga tudi po tem, da ga prodajajo varno ovitega v mehak papir z namenom, da ne izgubi prelepega poprha.

Rabarbara

Rabarbara je zelenjava in ne sadje ter je v sorodu s kislico. Užitni so mesnati listni peclji, ki so sočni in kisli hkrati. Listi rabarbare so strupeni, ker vsebujejo zelo veliko oksalne kisline. Rabarbara je prava poletna zelenjava, ki jo večinoma uživamo kot sadje. Listni peclji so zeleni do vijolično rožnati, slednji so veliko okusnejši.

Domovina rabarbare je Sibirija in sodi med živila z najmanjšo energijsko vrednostjo, ima namreč le 7 kcal/29 kJ v 100 g.

Vsebuje pomembno količino kalcija, kalija in vitamina B1. Pripisujejo pa ji tudi odvajalne lastnosti.

Rabarbaro uporabljamo pri malčkih kot dodatek jabolčnemu kompotu. Če rabarbarinemu kompotu dodamo nekaj banane, ne rabimo sladkati, okus novonastale kašice pa je prav božanski. Rabarbaro lahko blanširamo in zamrznemo in jo s pridom uporabljamo v zimskem času, ko je na razpolago manj raznovrstnega sadja in zelenjave.

Alergija ali laktozna intoleranca?

Preobčutljivost na kravje mleko je precej pogosta težava pri otrocih. Simptomi pri laktozni intoleranci in alergiji so lahko podobni, vendar je težavi treba razlikovati.

Preberi članek
Tajana Würth
Tajana Würth,
strokovna sodelavka za Novalac

Pravila hranjenja dojenčka po steklenički

Hranjenje dojenčka se na prvi pogled zdi zelo enostavno, vendar pa se staršem ob tej temi pojavi veliko vprašanj: "Kakšno stekleničko izbrati?", "Kako izbrati dudo?", "Kako podreti kupček?", "Novorojenčku ponuditi mleko, čaj ali kar vodo?", ...

Preberi članek
Tajana Würth
Tajana Würth,
strokovna sodelavka za Novalac
Članki o prehrani dojenčkov